Ars Electronica 2008: Predvsem za oči, manj za ušesa!

Eva Perčič, Luka Piškorič | 7. September, 2008 | Objavljeno v neFormalno, Splet, Umetnost

Četrtek, štart iz Ljubljane ob 7.15. Po ViaMichelin in kot je potrdila praksa, še ravno pravi čas, da v hotelu v Linzu odloživa stvari in ujameva otvoritev razstave Slovencev v Lentosu ob 13.00. Letos se je na Ars Electronici poleg umetnikov, ki razstavljajo pod izbrano krovno temo (letošnja je A New Cultural Economy), v sekciji Featured Art Scene, predstavila ljubljanska Galerija Kapelica oziroma več ali manj slovenski umetniki tako ali drugače povezani z njo. Skupinsko so razstavljali in predstavljali pod sloganom Ecology of The Techno Mind.

Ker festival še traja, zaenkrat recenzij razstave in performansov v angleščini ali slovenščini na spletu še ni. Zagotovo pa že sama imenitnost lokacije – Lentos muzej na obrežju Donave je ena izmed bolj fascinantnih stavb v Linzu – zagotavlja, da bo bogata slovenska razstava eno izmed najbolj množično obiskanih prizorišč letošnje Ars Electronice.

Vseeno pa ta razstava ni bila najin primarni namen obiska tega v svetu izredno cenjenega festivala umetnosti in tehnologije. Sicer z velikim užitkom, vendar prav tako bolj mimogrede sva pokonzumirala tudi letošnja nagrajena dela predstavljena v OK Centrum (glej filmčke) ter zares high, high, high tech razstavo Hybrid Ego japonskih študentov The University of Tokyo. Kot se za nas v internet/ marketing/ research biznisu spodobi, pa sva v Linz odšla predvsem z namenom, da se kaj novega naučiva na predavanjih, ki se odvijajo ves čas festivala.

Ob našem zadnjem obisku Ars Electronice leta 2006, katere tema je bila Simplicity, the art of Complexity, so na simpoziju fantje z MIT−ja pod vodstvom celebrity oblikovalca in kot se je izkazalo tudi kompetentnega moderatorja Johna Maede s svežino in strokovnostjo navdušili poslušalce. Tudi letos sva si nekaj podobnega obetala od »harvardske druščine«, ki jo je izbral sicer izredno simpatični Joichi Ito, CEO organizacije Creative Commons, član nadzornega sveta The Mozilla Foundation ter Global Voices in venture capitalist − vlagatelj projektov kot so npr. Flickr, Technorati, Twitter, Rupture itd.

Prvo neprijetno presenečenje so bila že četrtkova popoldanska predavanja katera so sicer potekala v organizaciji Ludwig Boltzman Institute Media.Art.Research. Vsekakor izredno neinovativna tema »Interaction, Interactivity, Interactive Art« sicer ni obljubljala presežkov, pa vendar ob upoštevanju visoko tehnološko izobražene publike Ars Electronice govoriti o konceptih interaktivnosti, varnosti na internetu, cyberpornografiji, odnosu med komunikatorjem in sprejemnikom in da izpademo pametni − o Habermasu, je naravnost poniževalno do slušateljev, ki so si, od sredine devedesetih let, ko so bile te tematike zares pereče pa do danes, zagotovo o tem že prebrali kakšen članek. Edini presežek četrtka so bile simultane prevajalke v angleščino, ki so se odlično spopadale z neobzirno hitro govorečimi nemškimi predavatelji.

Pa vendar, petek in sobota sta na papirju obljubljala drugačno izkušnjo. Več kot dvajset govorcev na temo »A New Cultural Economy«, večinoma iz ZDA, pa tudi Nemčije, Avstrije, Švice in celo Trinidad in Tobaga. Pozdravni nagovor Ita ob 10.30 in polurni nastopi so se pričeli. Glavnina predavanj se je dotaknila problematike intelektualne lastnine in promocije open source družbe podprte z web 2.0 tehnologijo. Večinoma na zelo pop in površinski način. Po vzoru ameriških bestsellerjev so se govorci večinoma bolj kot s prepričljivostjo predstavljenih konceptov, ukvarjali z njihovo zvenečnostjo. Nekateri izmed njih (beri: David Weinberger) so pred svojim monologom celo priznali, da so temo simpozija narobe razumeli in tako namesto o open sourceu 30 minut razpravljali o vlogi resnice v zahodni družbi!?!

Svetla izjema so bili (1.) študenti Univerze iz Linza, ki so predstavili izredno zanimiv koncept banke znanja imenovan Project Knowledge Space Linz, (2.) Ronaldo Lemos, ki je delovanje open source principa raziskoval na analognem fenomenu technobrega glasbe iz Brazilije ter (3.) James Boyle, sicer pravnik, ki je spregovoril o mejah človeške sprejemljivosti do koncepta odprtosti. Tem trem sklopom predavanj se tudi splača prisluhniti, saj so dostopni v mp3 formatu. Vsi ostali govorci pa vsekakor niso opravičili svojega CO2 odtisa, ki so ga pridelali ob čezoceanskem letu in bi bilo bolje, da bi vsaj zaenkrat ostali doma in še kakšen mesec ali dva ter v primeru Weinbergerja še vsaj dobro leto, pilili svoje predstavitve preden stopijo pred svoje evropske, prav tako visoko informacijsko pismene kolege.

Ni pravično in upravičeno, da za nizko raven simpozija krivimo Ita, ki je na evropsko ekskurzijo skušal popeljati čim več svojih prijateljev. Primarno odgovornost za amaterska predavanja nosi festival Ars Electronica, ki nezadostno preverja kompetentnost govorcev. Najverjetneje se bodo drugo leto organizatorji pri izbiri predavateljev bolj potrudili, saj bo leta 2009 Linz kulturna prestolnica Evrope in ne bo prostora za tovrstne blamaže. Vseeno pa pri bogati ponudbi tovrstnih festivalov v Evropi enkrat razočaran obiskovalec raje poskuša srečo drugje.

Bo morda Futuresonic2009 Manchester prepričljivejši?

Tweet