Ko zasrbijo prsti

Eva Perčič | 18. February, 2010 | Objavljeno v Potrošniki, Tržne raziskave, Zeleno/Etično

“Itak, če pol štacune pokradem, imajo oni še zmeraj dobiček, če ostalo polovico prodajo,” je s svojimi prijateljicami na enem izmed slovenskih forumov modrovala gospodična. Sicer je bila ena redkih, ki si je svoje tatvine upala priznati. Večina jih je v tej debati zgolj delila zgodbice o tatvinskih pripetljajih znank: “Imam pa kolegico, ki je obsedena s krajo, samo da nekaj ukrade, pa ni važno kaj.” Presenetljivo veliko pa bi jih kradlo, če bi bile le bolj drzne: “Jaz nimam jajc za kaj takega, pa tudi potem si ne bi več upala v to trgovino.”

Ob vsem tem prebiranju debat se sprašujem zakaj ljudi tako zelo srbijo prsti? So tovrstne malenkostne kraje res tako pogoste? Res priložnost dela tatu?

Wikipedična definicija “shopliftinga” oziroma pogovorno “five finger discount-a” je tatvina blaga v trgovinah. V Sloveniji zaenkrat še ni dostopnih statistik o razširjenosti tovrstnih praks pri nas, sliko o priložnostnih tatičih in taticah pa kažejo izsledki tujih raziskav.

Največja raziskava o tatvinah v trgovini je Global Retail Theft Barometer. Raziskava zajema 41 držav po vsem svetu, skupno prek 1000 trgovcev. Ključne ugotovitve GRTB 2009 so:
1. Recesija je še pospešila siceršnji trend naraščanja tatvin v trgovinah in sicer za kar 5,9% v primerjavi z letom 2008. Največji skok tatvin je bilo zaznan v ZDA, za kar 8,8%.
2. Globalno so bili trgovci v letu 2009 oškodovani za 114,8 milijarde dolarjev.
(kot da bi vsako gospodinjstvo v 41 vključenih državah v študijo ukradlo izdelkov za 208$).
3. Preprečenih je bilo 5,8 milijona tatvin v skupni vrednosti 6 milijard.
4. Najpogosteje izmaknjeni izdelki so bili majhni, a dražji izdelki, cenjenih znamk, ki jih je mogoče hitro prodati naprej: računalniške igrice, DVDji, mp3 predvajalniki, obleke, kozmetika, alkohol, meso in druge kulinarične dobrote, britvice ter brivniki, mobilni telefoni in ure.
5. Potrošniki so zakrivili 40,5% vseh tatvin v trgovinah, zaposleni pa 33,8%.

Izsledki GRTB-ja kažejo, da so trgovci v boju proti tatvinam kljub najrazličnejšim pripomočkom za varovanje, precej nemočni. Študija pa obenem ne pojasnjuje razlogov zakaj posamezniki kradejo. Medtem ko Terrece Shulman, ameriški raziskovalec, terapevt ter vodja neprofitne organizacije CASA – Cleptomaniacs and Shoplifters Anonymous skuša identificirati in pojasnjiti prav razloge za tatvine. Na podlagi izkušenj dolgoletne prakse je oblikoval preprosto segmentacijo tatov – ločuje sedem različnih tipov.

Odvisno kompulzivni tatovi potlačujejo in akumulirajo jezo ter pogosto izražajo znake drugih kompulzivnih odvisnosti kot npr. prenajedanje, pretirano nakupovanje, zloraba drog ali iger na srečo. Pogosto kradejo izdelke, ki so ceneni in jih podarjajo naprej. Če se jih pri tatvinah zaloti se jokajo, hitro zlomijo in spokorijo ter izražajo občutke krivde in sramu.

Profesionalni tatovi kradejo kar se da dragocene izdelke in večino več izdelkov naenkrat. Številni si pri tem pomagajo z različnimi orodji in pripomočki. Če se jih zasači se upirajo aretaciji in pogosto skušajo zbežati iz trgovine. Če se jih ujame, ostanejo hladni in mirni, ne kažejo nobenih čustev ali obžalovanja.

Siromašni običajno kradejo najbolj osnovne potrebščine za preživetje: hrano, plenice in druge osnovne higienske izdelke ter otroška oblačila. Če se jih pri tatvini ujame, obžalujejo dejanje, a ga obenem razlagajo z brezizhodno situacijo v katero jih je prisilil nepravičen sistem.

Za adrenalince je značilno, da pogosto kradejo v skupini. Običajno so to najstniki, ki s tem izražajo svojo drznost in tako poskrbijo za bolj razburljiv vsakdan.

Tako kot profesionalci, tudi zasvojenci z drogami ali igrami na srečo naenkrat kradejo večje količine dragih izdelkov. Že videz izdaja njihov življenjskih stil, pri tatvinah pa so pogosto manj previdni kot profesionalci, zato se jih večkrat tudi ujame.

Kleptomani so impulzivni in neprevidni tatovi. Pogosto bodo ukradli izdelke, ki jih ne potrebujejo ali ne morejo uporabljati. Če se jih dobi, večinoma priznajo, da so kleptomani in obenem ne kažejo obžalovanja ali sramu. Pogosto uporabljajo izgovore kot npr. da se ne spomnijo, da so kaj takega vzeli in da tovrstnega izdelka niti ne morejo uporabljati.

Odsotni tatovi ne kradejo namerno, ampak zaradi različnih razlogov (prezaposlenosti, zdravil, slabšega spomina) pozabijo plačati izdelke, ki so jih vzeli.

Kljub poglobljenosti Shulmanova tipologija ne pojasniti približno 3% vseh tatvin. V ta delež med drugim spadajo tudi družbeno angažirane tatvine, ki so svoj razcvet doživele v zadnjem desetletju. Ali gre za t.i. “bele tatvine” ali le obliko buržujeske perverzije presodite sami.

Ena izmed tovrstnih gverilskih tatvinskih skupin, Yomango (slengovsko: Kradem), je bila leta 2002 ustanovljena v Barceloni, z logotipom, ki je vizualno enak logotipu znamke Mango. Ideja gibanja, ki danes deluje v večih državah je “osvobajanje dobrin” s trgovin in širjenje ideje življenja brez znamk in promocija prostega pretoka dobrin. Gre za radikalno obliko nepokrščine in direktnega napada na multinacionalke.

Takole izgledajo njihove akcije v praksi:

Če jih želite spoznavati naprej si lahko več preberete tukaj, na njihovem estetskem spletnem mestu pa vas bo najprej sprejela Winona Ryder.

Pogosto lahko raziskovalci že po občutku ocenimo razširjenost določenega družbenega pojava. Vendar priznam, da si pred dvodnevnim študiranjem različnih raziskav nisem niti predstavlja, da so tatvine tako razširjene. Predvsem je strašljivo kako malo tatvin je posledica revščine in kakšen ogromen delež tatvin je zgolj posledica objestnosti in življenjskega nezadovoljstva posameznikov.

Srake se očitno ne skrivajo le v drevesnih krošnjah, ampak si morda z njimi delite pisarno, šolsko klop ali prepevate v pevskem zboru …

Tweet