Kupuj manj, a kakovostno!

Eva Perčič | 17. februar, 2009 | Objavljeno v Potrošniki, Zeleno/Etično, Dogodki

Ruut Veenhoven, ki je ena izmed ključnih raziskovalk sreče narodov, je dokazala, da v povprečju manj preskrbljeni narodi ob preseganju praga revščine, niso nič manj zadovoljni od svojih bolje preskrbljenih sozemljanov. Sreče se torej resnično ne da kupiti! Vseeno oziroma prav zato, pa lahko s kupovanjem in bojkoti pomagamo zmanjševati okoljsko degradacijo in številne družbene krivice.

Da je tudi v času gospodarske krize mogoče kupovati etično in preživeti, sem se v prostorih Centra Evropa v začetku februarja pogovarjala z raziskovalkami in promotorkami trenda etične potrošnje v Sloveniji: Marjano Dremelj, Živo Gobbo, dr.Blanko Tivadar in Meto Arh.

Ker je področje etične potrošnje izredno kompleksno smo se dotaknile različnih tem. Najbolj zanimiva razmišljanja in koristne ideje sem strnila v tale zapis.

Od ozaveščanja k akciji in obratno

Trg etične potrošnje je zaenkrat relativno majhen. V Veliki Britaniji kjer je delež etične potrošnje največji v Evropi je tovrstnih nakupov kljub kontinuiranem naraščanju zgolj 5%.

Živa Gobbo je opozorila na problem pomanjkanja koristnih orodij, ki bi potrošnike vzpodbudili k akciji: “Težava je vedno ista. Kako priti od ozaveščanja do akcije. Zaenkrat še ne poznamo nekega mehanizma, ki bi omogočal ta premik.”

Meta Arh je dodala, da je za potrošnike značilna nizka stopnja zaupanja v “eko oznake”: Ko smo pred leti delali raziskavo o tem, kaj si mislijo ljudje o oznakah bio in eko, so pokazale, da je vedenja o tem izredno izredno malo oziroma zelo različno. Eni mislijo, da je bio, eko že obisk tržnice in ljudje so imeli tudi slabe izkušnje, ” velik problem pa predstavlja tudi necelostna ponudba: “Ni ponudbe v vseh segmentih. Za določene izdelčne skupine ni pravih alternativ,” ter nepriročnost in pogosto višja cena tovrstnih izdelkov: “Priročnost in value for money sta zelo pomembna. Ker osnovni motiv je lahko tudi drug kot etičnost.”

Vseeno pa ozaveščanje po mnenju Tivadarjeve, ki je med drugim kot prostovoljka delala v trgovini 3 Muhe, ni nujno predpogoj za nakup trajnostnega ali pravičnega izdelka: “V 3 Muhah so večkrat ljudje prišli v trgovino naključno, ko so iskali darilo. In ko so spoznali idejo, so sčasoma postali bolj etični.”

Meta Arh je raziskovalka in direktorica podjetja Arhea, ki je specializirano za svetovanje in izobraževanje na področju uporabe trženjskih raziskav: “Večina etičnih potrošnikov je selektivno etičnih. Določene izdelke kupujejo etične, drugih pa spet ne.”

Pravična trgovina je lahko tudi lokalna

V Sloveniji imamo zaenkrat možnost nakupa pravičnih izdelkov v specializirani trgovini 3 Muhe, pravična čokolada in kava pa se najdeta tudi na policah naših večjih trgovcev.

Čeprav pravična trgovina ni brez kritik in pomanjkljivosti kot npr. da večina izdelovalcev prihaja iz polrazvitih ekonomij kot je Mehika in manj iz Afrike ter kot je pojasnila Marjana Dremelj, da pokriva le segment luksuznih izdelkov: “Pravična trgovina proizvaja luksuzne izdelke in je zato iz okoljskega vidika sporna. Ker kopičimo nekaj kar ne rabimo,” pa ima vseeno tudi kopico prednosti.

Po zagotovilu Dremljeve se v 3 Muhah trudijo, da imajo tudi v Afriki direkten in kar se da dolgoročen stik s proizvajalci: “Osnovno načelo pravične trgovine je, da skuša z dobavitelji vzpostaviti čim bolj neposreden stik in dolgoročno sodelovanje. V Sloveniji je značilen intimni odnos s proizvajalci” in da so vsi izdelki ekološko pridelani: “V prehranskem delu pravične trgovine smo se odločili, da vse kar je pravično je tudi ekološko, saj je to dvoje povezano.”

Pravična trgovina je neke vrste inkubator, saj je Dremljeva poudarila, da je proizvajalec bolj zavarovan kot pri klasičnem poslovanju: “50% se ponavadi plača vnaprej, da si lahko kupijo surovine. Pri prehrani je določena minimalna cena odkupa, ne glede na to kakšna so gibanja na svetovnem trgu.”

Končni cilj pravične trgovine je opolnomočenje proizvajalca, da bo sposoben povsem avtonomno trgovati na domačem trgu: “… da začnejo izdelovat stvari, ki jih sami potrebujejo,” hkrati pa je priložnost pravične trgovine, da začne pomagati tudi podplačanim proizvajalcem na našem trgu npr. v tekstilni industriji: “To je tudi ideja, ki jo trgovina še vedno ima. Da bi prodajali tudi izdelke regionialnih prebivalcev.”

Marjana Dremelj je soustanoviteljica prve pravične trgovine v Sloveniji 3 Muhe: “Upam, da bo v praksi zaživel koncept zelenih javnih naročil. Ko država začne naročati bolj socialno sprejemljive izdelke.”

Kakovost pred količino

Po zadnjih podatkih WWF ljudje porabljamo že preko 30% več virov kot jih Zemlja lahko nudi. Če pa bi ves svet živel standard Slovenije, bi za zadovoljitev potreb potrebovali kar dva planeta.

Gostje okrogle mize so si bile edine, da bi potrošniki morali bolj kupovati z glavo oziroma po besedah Tivadarjeve: “Potrošniki bi morali razmišljati, da si privoščijo manj, vendar boljše izdelke.” Obenem je Gobbova poudarila, da je nujno iskati tudi ustvarjalne načine za podaljševanje življenjskega cikla izdelkov: “Lahko kupujemo tudi v trgovinah iz druge roke, kjer so stvari cenejše ali pa se bom znašla in si zašila svojo majico.”

Medtem, ko potrošniki večkrat kot izgovor za neetične nakupe navajajo ceno izdelkov, pa so bojkoti neetičnih korporacij zastonj. Na žalost slovenske neprofitne organizacije ne objavljajo bojkotnih list po vzoru npr. Ethical Consumer-ja , saj kot je utemeljila Dremljeva nimajo ustrezne pravne podpore: “Ker če nimaš tega, te lahko tožijo. To je problem bojkotov, če se hočeš tega lotiti je to kompleksen projekt.”

Tako slovensko gibanje za promocijo etične potrošnje zaenkrat nezadostno izrablja vse razpoložljive mehanizme, saj je pozitivno kupovanje (t.i.buycotting) le en vidik etične potrošnje.

Živa Gobbo iz društva Focus je ena izmed ustvarjalk prvega časopisa za etično potrošnjo v Sloveniji Tudi Jaz: “Osveščen potrošnik bo vedno v dilemi. Če potrošnik že razmišlja ali kupovati lokalno ali iz pravične trgovine je to že velik korak naprej. Katerokoli odločitev bo sprejel, bo v bistvu dobra odločitev.”

Nujne tudi sistemske rešitve

Če bi politiki in gospodarstveniki učinkovito reševali družbene in okoljske probleme o etični potrošnji sploh ne bi bilo potrebno govoriti. Vendar pa so njihova prizadevanja nezadostno učinkovita, zato se odgovornost za reševanje tovrstnih problemov prenaša na posameznika. Vseeno pa brez določenih sistemskih rešitev pri uvajanju trenda etične potrošnje ne gre in to je ključni paradoks etične potrošnje.

Dremljeva je izpostavila problem, da v politiki in gospodarstvu šteje le gospodarska rast: “Potrebno je tudi začeti razmišljati o drugačnih indikatorjih razvoja. Ves čas poslušamo samo o BDP-ju. To ni primeren indikator, saj ne pokaže eksternih stroškov, socialnih stisk ipd.”

Vseeno pa Tivadarjeva še vedno stavi na strukturne ukrepe: “Voliti bi morali stranke, ki bi spodbujale tovrstne rešitve. Institucije, kot so občine, javna podjetja, državne inštitucije morajo poskrbeti, da bomo boljši etični potrošniki,” kot ključno gibalo spremembe zato vidi neprofitne nevladne organizacije: “Izredno pomembna je vloga nevladnih organizacij. Ker raziskave kažejo, da potrošniki zelo zaupajo nevladnim organizacijam.”

dr. Blanka Tivadar je predavateljica in raziskovalka s področja sociologije zdravja, prehrane in potrošništva na FDV: “Še vedno pa ne smemo pozabiti na sistemske rešitve. Nočem, da naša okrogla miza izzveni, da je problem samo na področju ozaveščenosti, da je potrebno začeti že kmalu, v osnovni šoli.”

Gospodarska kriza spodbuja zmanjšano potrošnjo

Prav ob koncu okrogle mize smo spregovorile še o vplivu gospodarske krize na etično potrošnjo in gostje so bile enotne, da bo le-ta najverjetneje povzročila upad prodaje etičnih izdelkov. Obenem pa je recesija priložnost za spreminjanje ustaljenih potrošniških vzorcev. “Zagotovo se bo vpliv gospodarske krize poznal, vendar je hkrati tudi priložnost, da etična potrošnja postane eden izmed sestavnih načinov delovanja” je bila prepričana Dremljeva.

Gospodarska kriza namreč že zmanjšuje potrošnjo. Vendar pa v času baročne potrošnje najverjetneje ta pri večini državljanov ne bo tako radikalno zmanjšana, da bi pomembno vplivala na stopnjo srečnosti po Veenhovenovi. Upamo pa lahko, da bo vsaj malce upočasnila in zmanjšala zaskrbljujočo okoljsko degradacijo.