Odpadek = hrana

Eva Perčič | 23. avgust, 2009 | Objavljeno v Trendi in inovacije, Tržne raziskave, Zeleno/Etično

Revolucionarni projekti kemika Michaela Braungarta in arhitekta Williama McDonougha dokazujejo, da je z ekološko inteligentnim dizajnom mogoče rešiti večni konflikt med gospodarsko požrešnostjo in končnostjo naravnih surovin. Genialca izumljata profitne rešitve, ki namesto obremenjevanja naravnega okolja, le-tega bogatijo.

Če bi potrošniki dejansko trošili izdelke, večine aktualnih okoljskih problemov ne bi bilo, trdita Braungart in McDonough. Vendar pa že v samem procesu izdelave proizvoda nastaja ogromno odpadkov. Poleg tega razen hrane in nekaterih tekočin, izdelkov večinoma ne potrošimo v celoti, ampak jih po uporabi zavržemo. Tako se ustvarja ogromno odpadkov, ki zastrupljajo naravo in ki zaradi počasne razgradljivosti prežijo na naše zanamce.

Celotna svetovna industrija izdelke razvija po principu od zibke do groba (Cradle to Grave). Braungart in McDonough pa promovirata rešitve po principu od zibke do zibke (Cradle to Cradle; C2C). Prav zato je njuna ameriška izdaja istoimenske knjige iz leta 2002 plastična. Kot papir tanka plastika namreč omogoča, da se, ko knjiga odsluži bralcem, s posebnim postopkom črnilo odstrani, na plastične liste pa se lahko zopet natisnejo nove, sveže ideje. Tako se življenje izdelka ne konča, ampak se lahko surovina izdelka uporablja v neskončnost.

Braungart in McDonough že od leta 1995 snujeta najrazličnejše izdelke - od popolnoma razgradljive embalaže za Unileverjev sladoled, do dve milijardi dolarjev vredne Fordove tovarne. Vsi njuni izdelki so kot mikro ekosistemi v celoti integrirani v biološki (naravni) ali tehnološki (industrijski) metabolizem. Vsako sestavina izdelka po uporabi postane hrana za biosfero (se razgradi) ali tehnosfero (se popolnoma reciklira v zopet uporabne visoko kakovostne materiale). Tako s premišljenim povratnim vključevanjem bioloških in tehnoloških hranljivih snovi v proces proizvodnje podjetjem pomagata eliminirati odpadke in posledično poceniti proces izdelave.

Inovativni izdelki razviti po principu od zibke do zibke brez odpovedovanja in omejevanja hkrati koristijo podjetnikom, potrošnikom, družbi in naravi, saj so:
1. v celoti biološko ali tehnološko razgradljivi,
2. neškodljivi okolju in zdravju ljudi,
3. zaradi možnosti ponovne uporabe surovin cenejši,
4. in prav zaradi vseh teh značilnosti tudi tržno zanimivi in uspešni.

Braungart in McDonough vzpodbujata razvojnike podjetij, da se jima pridružijo pri soustvarjanju naslednje industrijske revolucije. Njuno podjetje MBDC zato izvaja tudi C2C certifikacijo za izdelke, ki jih po C2C principu snujejo drugi razvojniki. Seznam je z vsakim letom razveseljijo daljši. Izdelki od zibke do zibke, ki jih lahko kupimo že danes pa so najrazličnejši: plenice, čistila in kozmetika, gradbeni material, pohištvo, različne tkanine, embalaža hrane, različna tehnika itd. (glej seznam). Eden izmed medijsko bolj odmevnih C2C projektov je bil “Make it Right” dobrodelni arhitekturni projekt Brada Pitta v New Orleansu (dober slovenski zapis na to temo si lahko preberite tukaj).

Če vas zanima kako tovrstni principi živjo v praksi si poglejte dokumentarec Waste = Food, ki ga je o Braungartovih in McDonoughih projektih in idejah posnel Rob van Hattum oziroma si preberite njuno knjigo Cradle to Cradle: Remaking the Way We Make Things.

Za začetek raziskovanja še dodajam kratek intervju z Braungartom: