Reklamarska poezija
Eva Perčič | 10. december, 2008 | Objavljeno v Umetnost, Komuniciranje, neFormalno
Približno tako (pre)malo konzumiram poezijo kot poslušam radio. Zadnjič pa, ko enkrat za spremembo ne srfam tja v tri dni po spletu, ampak med knjižnimi policami (med poslušanjem Zelenega sonca na Študentu), po naključju pograbim pesniško zbirko z naslovom Preprosta Ljubezen. Bela naslovka, na prvi notranji strani pa kazalo petih sklopov zbranih pesmi:
1. Pesmi in songi
2. Pesmi za otroke
3. Popevke
4. Konferanse in druge pesmi
in prav na koncu še
5. Reklame.
Vsekakor preveč zanimiva mešanica, da bi se izmuznila podrobnemu pregledovanju.
Multipraktik Ježek je pisal pesmi o reklamah ….
///
Ker povsod so že reklame,
komaj, da še ne pri maš’
breme mi še to na rame
smo si dal za cirkus naš.
///
A: (Zazeha!)
B: Deklica, zakaj ne spiš?
kaj bediš, bediš, bediš!
C: Kakšno spanje! Oči zapreti!
ko sem ravno v puberteti.
A: Naša firma da ti spanje,
zraven gratis seksi sanje.
C: Kako?
B: Vzemi prašek NINA NANA,
pa biš spala kot zaklana.
///
… in si z reklamami služil za poezijo …
///
Televizijska reklama za Pips (Krka)
Kar tukaj vidite ni kič,
temveč moderna slika: NIČ.
To pa zato, očetje in mame,
ker nam ni treba nič reklame.
Čemu? Saj vsak ve, da je res
(video + audio)
PIPS
pogrebni zavod za mrčes.
///
Reklama za Svilanit
Če hočeš na plesišče,
čeprav si lep in mlad,
stopiš na bojišče
mogočih vseh kravat.
kravata je okrog vrata,
ki čisto je pri tleh,
kravata je okrog vrata
vsakomur na očeh.
Obleka elegantna,
obraz lepo obrit,
okrog vrata pa kravata
tovarne Svilanit.
Okrog vrata pa kravata
Tovarne Svilanit.
///
Torej klasična oblika profitno - neprofitne dileme za katero bolj ali manj pogosto in z različno intezivnostjo obolevamo vsi v tem biznisu ….
… ampak izredno simpatična reklamarska poezija!
beri analogno …


16. december, 2008 ob 17:14
F. M. Ježek je napisal tudi tole:
Sreča stanuje v sedmem nadstropju
Sreče ne kupiš pri kolporterju
kot kriminalko in kakor TT.
To ni artikel za supermarket,
da jo le vzameš, pa plačaš in greš.
Sreča stanuje v sedmem nadstopju.
Lift je pokvarjen, moramo peš.
Koliko hoje, koliko muje,
koliko teh enoličnih stopnic.
Ko pa na koncu pred njenim smo pragom,
na vratih je listek: NI ME DOMA …
18. december, 2008 ob 19:01
Super … še ena! Ta pa mislim, da ni bila objavljena v tej zbirki.